BROADCASTS.com

b'

Vsako leto, ko se kmalu po velikem \\u0161marnu v \\u0161olske prostore z dopusta vra\\u010damo pedago\\u0161ki delavci, se \\u010duti posebno vznemirjenje. Spo\\u010diti smo, polni novih idej, veseli, da se spet vidimo s svojimi sodelavci \\u2026

A bil bi neiskren, \\u010de bi trdil, da so vsa na\\u0161a ob\\u010dutja pozitivna. Sodelavka poto\\u017ei, da vsako leto dve no\\u010di pred koncem dopusta slabo spi, \\u010deprav ji je delo v \\u0161oli zelo v\\u0161e\\u010d. Sicer navdu\\u0161en kolega je nekoliko kislega obraza ob misli na star\\u0161e svojega u\\u010denca, ki so mu poletje za\\u010dinili z \\u017ealjivimi sporo\\u010dili ob koncu prej\\u0161njega \\u0161olskega leta \\u2026 \\u010ce se s cmokom v grlu v \\u0161olo ob koncu poletja vra\\u010dajo u\\u010ditelji \\u2013 torej odrasli, ki so si sami izbrali ta poklic \\u2013, koliko la\\u017ee potem razumemo, da stiske ob koncu po\\u010ditnic do\\u017eivljajo tudi mnogi u\\u010denci!

Pa vendar, zakaj se jim je tako te\\u017eko vrniti v \\u0161olo? Je to res tako neprijeten kraj, ustanova, v kateri tako trpijo? Za nekatere u\\u010dence, ki so tam \\u017ertev fizi\\u010dnega, psihi\\u010dnega, spolnega, spletnega ali katerega koli drugega nasilja, se ob koncu poletja \\u017eal zares za\\u010denja no\\u010dna mora. A takih je kljub pere\\u010di problematiki nasilja v \\u0161olah, hvala Bogu, majhen dele\\u017e. Veliki ve\\u010dini otrok se v \\u0161oli ne dogaja ni\\u010d zares hudega.